Ponovitev že videnega – po novem letu kolaps strategije, postavljene pred sezono

Tudi letos slovenski ljubitelji košarke že v začetku januarja doživljamo deja vu. Kljub temu, da se je ob začetku letošnje tekmovalne sezone dvigalo veliko prahu o odlično sestavljenemu zvezdniškemu moštvu, polnem reprezentantov raznih držav, ki ne bi smelo imeti težav s tekmovanjem v Evroligi in da so mediji temu moštu postavljali cilje, ki so segali vse do zaključnega turnirja Evrolige, smo že kmalu doživeli hladen tuš. Prvi slabši rezultati so prišli že takoj na začetku sezone, ko na novo sestavljeno in neuigrano moštvo ni bilo sposobno premagovati niti povprečnih evropskih moštev. Zdaj, v začetku januarja, je že jasno, da bo Union Olimpija v letošnji sezoni ponovno eno izmed najslabših moštev Evrolige. Res je, da vodstvo kluba tokrat pred sezono za razliko od nekaterih preteklih sezon ni napovedovalo naskoka na drugi del Evrolige kot rezultatsko prioriteto, tokrat je bila v ospredje postavljena liga NLB, a je iz zadnjih potez uprave ob koncu letošnje evropske poti in iz izjav direktorja kluba ob tem razvidno, da so se tudi tokrat še kako zanašali na ta rezultat, s pomočjo katerega so želeli sezono uspešno pripeljati do konca.

A kljub temu, da je klub pred sezono za vsako ceno želel sestaviti moštvo, ki bi lahko konkuriralo v Evropi in za njegovo sestavo porabilo še nekaj več finančnih sredstev, kot so jih imeli zagotovljenih v proračunu, se to ni zgodilo. Sredi sezone so v Tivoliju tako ostali brez rezultatov v Evropi, hkrati pa tudi brez potrebnega denarja, da bi lahko sezono mirno pripeljali do konca brez večjih neželenih kadrovskih sprememb. Tako smo že sredi sezone ponovno priča grobo rečeno razpadu sistema, prva violina moštva Sani Bečirović je Ljubljano zaradi nezmožnosti kluba, da bi ga še naprej plačeval, že moral zapustiti, sledili pa bodo še nekateri igralci. Verjetno bo prišlo nekaj novih, a vprašanje kako kvalitetnih (Jure Zdovc je na ponedeljkovi novinarski konferenci namreč med vrsticami pojasnil, da zaradi neurejenosti poslovanja v Ljubljano ne morejo več zvabiti niti igralcev kot je Nebojša Joksimović), gradnja ekipe pa se bo - sredi sezone, ko so vsi nasprotniki že dobro uigrani – začela znova. Neizogibna posledica tega bo najverjetneje ta, da bodo trpeli rezultati, vprašanje pa je, če ni zaradi tega ogrožen tudi osnovni cilj, postavljen pred začetkom sezone – uvrstitev na zaključni turnir NLB lige.

Ali je okolje v Ljubljani sploh zrelo za evroligaško košarko?

Vzrokov za to stalno ponavljajočo krizo je ogromno, toliko jih je, da bom tudi sam v tej kolumni zagotovo pomotoma izpustil kakega, postavlja pa se mi vprašanje, ali ima vrhunska klubska košarka v Ljubljani in Sloveniji sploh še perspektivo in ali je okolje sploh zrelo, da bi ponovno na zdrave temelje postavilo in negovalo nekdanji cvet slovenske košarke, ki je tudi v evropskem merilu nekoč predstavljal spoštovanja vredno športno institucijo. Kaj je vzrok takemu razmišljanju bom pojasnil v nadaljevanju, o tej tematiki pa sem se pogovarjal tudi z direktorjem Uniona Olimpije Igorjem Dolencem.

Tudi če lahko globoko zasidrano mnenje v slovenski košarkarski javnosti, da uprava ljubljanskega evroligaša ni sposobna razviti neke uspešne vizije in strategije, vzamemo kot dejstvo, še vedno ostaja vprašanje, ali se vsi vzroki za zdaj že skoraj desetletje trajajočo krizo Uniona Olimpije nahajajo samo znotraj kluba.

Poslovanje vodstva Uniona Olimpije je daleč od idealnega, a to ni edina težava

Res je, da je težko oporekati, da uprava še vedno ni razvila neke dolgoročne strategije razvoja prvega moštva. Dokaz za to je popolnoma neplanska sestava moštva letos poleti, ko je večina novincev, s sicer solidnim renomejem, podpisala enoletne pogodbe, že samo s tem pa je bilo že takrat jasno, da jedro te ekipe skupaj enostavno ne bo moglo odigrati več kot eno samo sezono. Slednje bi seveda bilo nujno za razvoj kakršnekoli kontinuitete dela in dobrih rezultatov. Poleg tega se je pokazalo, da nekateri izmed igralcev, denimo Pawel Kikowski, ki se v moštvu Jureta Zdovca ni naigral, kljub zvenečemu reprezenančnemu statusu, pač niso dovolj kvalitetni, da bi lahko odgovorili zahtevam vrhunske evropske košarke. Pri omenjenih napakah se še kako dobro vidi, kako zelo Unionu Olimpiji manjka nekdo, ki bi opravljal funkcijo športnega direktorja in bil za to delo kompetenten. Neobstoj te funkcije pa je seveda posledica slabe organizacije kluba, ki je posledica tistega, pri čemer se vedno vse začne in konča – slabega finančnega stanja.

In ko govorimo o slabem finančnem stanju, pridemo ponovno do klubske uprave. Prav na njej zagotovo leži vsaj nekaj odgovornosti za to, da klub tudi v letošnji sezoni ponovno tone v rdeče številke. Predsednik kluba Dušan Mitić je že ob začetku sezone povedal, da so pri sestavi moštva prekoračili zagotovljena proračunska sredstva in da je del proračuna, na katerega računajo, zagotovljen, drugi del pa obljubljen. Zdaj, na polovici sezone, pa je direktor kluba Igor Dolenc zbranim novinarjem na redni tiskovni konferenci pojasnil, da pridobivanje sponzorskih sredstev od pokroviteljev, ki svoje finančne podpore pred sezono klubu niso zagotovili s podpisom pogodbe, ne gre po načrtih in da je tudi to razlog za nastale dolgove kluba do igralcev in odhode nekaterih igralcev sredi sezone, ki jih bomo še dočakali. Tukaj pridemo do dveh slabosti uprave pri finančnem poslovanju v letošnji sezoni. Bodisi bi morali biti bolj učinkoviti pri pridobivanju sponzorskih sredstev od gospodarstva bodisi bi morali zastaviti sestavo ekipe bolj skromno, v okviru realnih finančnih zmožnosti. V vsakem primeru pa je bilo finančno poslovanje pred začetkom sezone, slabo zastavljeno. "Denarja za plače ni, zato slednje zamujajo. Nekatere pogodbe, ki so bile načrtovane, niso bile podpisane. Pokrovitelji, s katerimi so podpisane pogodbe, redno izpolnjujejo svoje obveznosti. Iščemo pa nove sponzorje, oziroma si želimo podaljšati sodelovanje s starimi, ki svojega sodelovanja z nami niso podaljšali in pričakujemo, da se bo to zgodilo v tem oziroma v naslednjem tednu," je na ponedeljkovi redni tiskovni konferenci v potrditev tega povedal direktor kluba.

Vse to so bolezni znotraj Uniona Olimpije, ki še kako vplivajo na njeno uspešnost, a roko na srce tudi okolje do edinega slovenskega evroligaša ni pretirano prizanesljivo in prijateljsko razpoloženo in prav slednje v veliki meri preprečuje vzpostavitev nekih zdravih temeljev delovanja kluba v Tivoliju.

Senzacionalistični športni mediji

Začnimo pri naših športnih medijih, o katerih smo sicer v letošnji sezoni v kolumnah in blogih prelili že (pre)mnogo črnila. Ti o košarkarskem dogajanju pod Rožnikom večinoma poročajo senzacionalistično, pred začetkom vsake sezone praviloma dvigujejo igralce in moštvo Uniona Olimpije v oblake in nimajo zadržkov niti pri postavljanju nerealno visokih ciljev moštva v Evroligi. Praviloma je to drugi krog Evrolige, kamor Olimpija realno, po financah, logistiki in vsem kar spada zraven niti ne sodi, letos so, kot že rečeno, neki mediji Olimpiji pred sezono napovedovali še več. Ko sredi sezone postane jasno, da ti nerealni cilji ne bodo doseženi, pa praviloma sledi medijski linč. Vsakokratni medijski linč pa seveda ustvarja negativno ozračje med publiko in pokrovitelji, kar posredno vpliva tudi na delovanje in uspešnost kluba v nadaljevanju.

Snobovska publika

In če pogosto slišimo, da so mediji le ogledalo družbe, v tem primeru to drži kot pribito. Dotaknimo se Olimpijine košarkarske publike. Že množičnost obiska tekem Uniona Olimpije pokaže, da nekaj ni v redu. Na »elitnih« evropskih tekmah je dvorana pogosto razprodana, na ostalih, medijsko manj izpostavljenih tekmah, tudi na tekmah močne regionalne lige, pa se zbere pogosto celo manj kot 1000 gledalcev (dogajalo se je, da med tednom na Evroligaški tekmi Olimpije in Cibone velika tivolska dvorana razprodana, potem pa sta se nasprotnika par dni za tem pomerila še v sklopu regionalne lige, pa je bil obisk sila skromen), da o nekaterih tekmah v državnem prvenstvu, ko nas je v dvorani skupaj z vsemi novinarji in igralci obeh moštev bilo kakih 50 prisotnih, niti ne govorim. To veliko pove o tem, ali ljudje res hodijo na košarkarske tekme iz ljubezni do športa in kluba, ali pa zgolj iz prestiža, da se pokažejo na nekem, po njihovem mnenju elitnem dogodku. V tem pogledu ne izstopajo niti samooklicani najzvestejši privrženci Uniona Olimpije Green Dragonsi, ki so praviloma prisotni na vseh tekmah Evrolige (čeprav tudi tu v čedalje manjšem številu), na ostalih tekmah pa jih skoraj nikoli ni videti.

Še en element, ki odraža pripadnost publike do svojega kluba je sam odnos do igralcev in moštva. Če je še pred leti Olimpija v mali dvorani Tivoli imela bučno podporo s tribun, tega več ne moremo trditi. Pogosto pa ob poslušanju komentarjev ostalih gledalcev na tribunah Tivolija dobiš občutek, da nekateri prihajajo na tekme predvsem zmerjati in zasmehovati določene akterje domače ekipe, zaradi česar je igranje v dresu Uniona Olimpije na trenutke veliko bolj kot košarki podobno gladiatorstvu. Kako naj se igralci grizejo parket, se borijo za vsako žogo in imajo hkrati še dovolj samozavesti za uspešno igro, ko pa je publika stalno na preži in komaj čaka na vsako napako, da akterje popljuva in jih označi za nesposobne? Tudi to je eden od vzrokov, zakaj so bila vsa moštva Uniona Olimpije v zadnjih letih psihološko precej nestabilna in zakaj igralci pogosto niso v Ljubljani uspeli prikazati vsega, kar se je od njih pričakovalo in kar so sicer znali pokazati v vseh ostalih klubih, za katere so igrali (taka tipična primera sta Damjan Rudež in Hasan Rizvić, do neke mere tudi letošnji Sani Bečirović – vsi ti igralci so blesteli oziroma blestijo v drugih klubih, v Olimpiji pa jim ni uspelo pokazati veliko).

Prezahtevni in kalkulantski pokrovitelji

Ključni element klubskega okolja, pa je vseeno ljubljansko gospodarstvo. Glede na to, da je Ljubljana daleč najbolje gospodarsko razvit del Slovenije in da je tukaj sedež prenekaterega uspešnega podjetja, se mi zdi nepojmljivo, da se za nek klub z evropskim renomejem ne more nabrati več kot par milijonov finančnih sredstev na sezono. In tudi ko govorimo o tem znesku, ne smemo pozabiti na to, da se sponzorska sredstva pogosto pogojujejo z uvrstitvijo v drugi krog Evrolige, kar pa je ob tako skromnem proračunu za evropske razmere kot je milijon in pol za prvo moštvo praktično neuresničljiva misija.

Odmeven rezultat v Evroligi je zaradi kalkulantskosti potencialnih sponzorjev zato vsako sezono vedno znova imperativ, čeprav realnih pogojev za uresničitev tega rezultata ni. Tu tiči vzrok, zakaj se vsako leto pred sezono poizkuša na silo skrpati neko moštvo, ki bi lahko bilo konkurenčno v Evropi v iskanju instant rezultatov. Posledica tega je razpad sistema vsakič znova sredi tekmovalne sezone, ko ta rezultat ni dosežen, kar onemogoča razvoj dolgoročne kontinuitete dela. Na ta način se naš edini evroligaš stalno vrti v krogu agonije, iz katerega za zdaj še ni našel poti in kot kaže je tudi v kratkem ne bo. Omenjene težave je v pogovoru na štiri oči za nas povzel tudi direktor kluba Igor Dolenc, ko sem se pozanimal, kako je možno, da se pred začetkom vsake sezone na silo sestavlja moštvo za napad na Top 16 evrolige. "To, ali je moštvo bilo sestavljeno na silo, ali ne, je drugo vprašanje. Lahko povem, da smo poizkušali narediti vse, vključno z angažiranjem Sanija Bečirovića, da bi se uvrstili v drugi krog tekmovanja, ker to enostavno prinaša ogromno, od zanimanja za košarko, preko novih sponzorjev in nekaj dodatnega denarja od Evrolige, do nekega imidža v Evroligi, ki vendarle ogromno pomeni. Žal se ni izšlo," je povedal Škofjeločan, ki dodaja še to, da je konkurenčnost Uniona Olimpije v svetu vrhunske košarke prav zaradi okolja še kako odvisna od evroligaškega statusa: "Izguba Evrolige bi za Olimpijo predstavljala prehud udarec, da bi o njem sploh razmišljali. Na srečo je sistem tekmovanja v evropskih pokalih trenutno tak, da v primeru, da Olimpija ohrani primat v Sloveniji, tudi ne bo izgubila Evrolige. V tem smislu pa se zaenkrat tudi ne obetajo nikakršne spremembe, ker je to novo določilo."

Ponujata se dve rešitvi, a le ena realna

In kakšna bi bila lahko rešitev iz nastale zagate? Kot kaže se tudi odgovorni ljudje v Olimpiji zavedajo dveh možnih poti, ki bi Olimpijo lahko vrnili na uspešno pot, saj je Igor Dolenc na tiskovni konferenci Uniona Olimpije spregovoril tudi o tem. Prva je sestava relativno poceni pomlajenega moštva, katerega bi se v Ljubljani zadržalo dlje časa in bi se na ta način poizkušalo doseči nek pravi rezultat na dolgi rok. Druga rešitev bi bila, da Olimpija od nekod dobi večmilijonsko finančno injekcijo, ki bi ji zagotovila enakopraven boj z evropskimi giganti. "Kakšne bi morale biti dolgoročne rešitve? Ena od možnosti je ta, da vendarle usposobimo koga od naših mladih igralcev. Druga pa je ta, da bi se sistemsko uredilo financiranje kluba. Če pa smo pošteni, druge možnosti ni na vidiku," je na to temo povedal Dolenc, zatorej je jasno, na kaj se mora klub v prihodnosti preorientirati.

Če smo realni, bi rezultati tudi na kratek rok s takim konceptom dela težko bili slabši kot v minulih sezonah, v nekaj sezonah pa bi jih najverjetneje spravili na višji nivo. Hkrati bi s cenejšim moštvom lahko klub hitreje izplaval iz finančnih težav, ki ljubljanskega moštva ne spustijo iz svojega objema že več let, čeprav bi manj atraktivna ekipa verjetno pomenila tudi nekaj manj sponzorskega denarja. Nenazadnje pa bi na tak način naredili tudi nekaj pozitivnega za slovensko košarko, saj bi tudi Olimpija na ta način prispevala kakega igralca za prihodnost slovenske reprezentance.

Vodstvo kluba naklonjeno pomlajevanju

No, da je tudi vodstvo Uniona Olimpije vedno bolj naklonjeno tej zadnji ideji in da bi tivolska barka po tej zaslugi vendarle po večih letih lahko splavala v pravo smer, sem uspel izvedeti v pogovoru z direktorjem kluba. Ta je zaupal, da se v klubu zavedajo, da imajo kar nekaj perspektivnih mladih igralcev v mlajših selekcijah in da na njih v prihodnosti še kako računajo: "Kar pa se dolgoročnosti tiče, je stvar jasna. Mislim, da imamo v letnikih 1992, 1993 in 1994 pri mladih košarkarjih nekaj izjemno kvalitetnih fantov in zdaj jih bomo enostavno začeli priključevati. Problem priključevanja mladih pri Olimpiji je v tem, da prvo moštvo stalno potuje, igra tekme in se nanje taktično pripravlja. Časa za pravi trening je izjemno malo in v taki situaciji je uvajati mlade igralce v prvo moštvo zelo težko." Če lahko kaj sklepamo iz teh besed bi to pomenilo, da v klubu želijo že v letošnji sezoni kakega ali več igralcev iz mladinskega pogona priključiti članskemu moštvu, kar je pred dnevi sicer razkril že trener Zdovc, če ne že v letošnji sezoni, pa zagotovo v naslednji. Hkrati pa je lepo slišati, da so na Celovški 25 v zadnjih letih, kljub vsem kadrovskim in ostalim spremembam, ki so doletele klub, vendarle ohranili en vidik dolgoročnega dela, to pa je koncept razvoja mladih igralcev skozi lasten mladinski pogon, ki je bil vzpostavljen že v dobi Aleksandra Džikića in ki bo počasi vendarle začel dajati želene rezultate.

Se slednje v Ljubljani lahko obnese?

Vsekakor hvale vredno razmišljanje, je pa vedno aktualno vprašanje, ali bodo te zamisli tudi v praksi ustrezno realizirane. To pa ne bo odvisno le od ljudi znotraj kluba, ki so seveda tisti, ki lahko mlade igralce potisnejo v ogenj, pač pa tudi od pokroviteljev, medijev in publike, glede na to, ali bomo vsi skupaj pripravljeni podpreti ta projekt in na ta račun pripravljeni pretrpeti tudi kakšne kratkoročne rezultatske neuspehe. S tem se bo pokazalo, ali je okolje v Ljubljani sploh zrelo za razvoj vrhunske klubske košarke in ali si slovenska prestolnica vrhunsko klubsko košarko želi in zasluži ter ali ima vrhunska klubska košarka tukaj sploh perspektivo. Več bo pokazal čas.